Vtisi Poletne šole kitajskega jezika in kulture za študente v Šanghaju 2018

S KUK UP na Poletno šolo v Šanghaju

V organizaciji Konfucijevega inštituta Ljubljana in Konfucijeve učilnice Koper Univerze na Primorskem poteka vsako leto 3 tedenska Poletna šola na Univerzi SUIBE v Šanghaju. Letos se je je udeležila tudi Tadeja Ajdič, študentka MJP na UP FHŠ. Svoje vtise in opažanja je zapisala v spodnjem prispevku:

 

Kitajci so majhni. Kitajci so si vsi podobni. Kitajci jedo pse in mačke. Kitajska je umazana. Kitajska hrana je neužitna. Kitajščina je popolnoma nerazumljiv jezik.

Vse to in še več stereotipov o Kitajski in njenih prebivalcih, kulturi in jeziku lahko poberemo na ulicah Evrope. Le-ti so posledica našega strahu pred svetom, ki je hkrati tako enak našemu, a je istočasno njegovo popolno nasprotje.

11. Julija 2018 sem iz Benetk poletela proti Parizu, od koder sem imela direkten let do Pekinga. Pred sabo sem imela 12-urno potovanje, ki je bilo hkrati moje prvo potovanje izven Evrope. Osebno nisem vedela točno kaj pričakovati. V Ljudsko republiko Kitajsko sem letela kakor prazen, bel list papirja, brez idealov in (napačnih?) idej o državi.

Ko sem iz metroja prvič stopila na ulice Pekinga me je šokiral zrak. Prah me je ščegetal po grlu, sopara je udarjala vame z vso močjo. A dalo se je dihati. O maskah ni bilo ne duha ne sluha. Pot, ki je vodila do hostla je bila presenetljivo čista, vendar nabita z ljudmi - a gneča ni bila nevzdržna. Predstavljajte si Koper, ko na kakšen topel nedeljski dan poteka prireditev. No, bilo je nekako tako.

Hostel je bil urejen, osebje prijazno in njihova angleščina je bila zadovoljiva in razumljiva. Vendar če mislite, da se boste na Kitajskem lahko znašli z angleščino, ste se pošteno všteli. Takoj ko stopite na ulice, boste primorani uporabiti (ali se naučiti) osnov kitajščine.

Teden dni v Pekingu je potekal brez sonca, pod obupno soparo in je bil namenjen odkrivanju kitajske kulture in prilagajanju nanjo. Seveda ni šlo brez obiska veličastnega kitajskega zidu (ki je vreden vsake hvale), Poletne palače, Olimpijskega centra, Konfucijevega inštituta ter številnih vrtov. Peking je še danes presenetljivo tradicionalen kaj se tiče arhitekture in v njem kar mrgoli turistov - skorajda več Kitajcev kakor tujcev. Če se odpravite v to prelepo mesto, se pripravite da boste glavna turistična atrakcija - moje fotografije se zagotovo nahajajo v albumih vsaj petdesetih Kitajcev. Kar se pa tiče hrane ... V večjo luknjo kot greš (priporočam revnejše hutonge, izogibajte se lepših in turističnih predelov), boljša in bolj poceni je hrana. Nujno morate poskusiti pekinško raco (na ulici se jo dobi kot nekakšen kebab), jiānbǐng 煎餅 (pečena, hrustljava palačinka z različnimi nadevi) in  yuèbǐng 月饼 (ena mojih najljubših sladic). Za kosilo pa je nujno potrebno poskusiti kakšen ocvrte rezance (炒面chǎomiàn).

V Šanghaj smo potovali s hitrim vlakom. Neverjetno udobna zadeva, a priporočam, da se toplo oblečete. Kitajci obožujejo klimo.

V primerjavi s Pekingom je bil Šanghaj prava metropola in popoln kontrast modernega in starodavnega. Lahko si se sprehajal mimo Šanghajskega stolpa (Oriental pearl tower) in gromozanskih stolpnic, medtem ko so mimo tebe vozili najnovejši marcedesi in porsheji, ali pa si zavil dve ulici bolj na levo in si se znašel v neki zakotni ulici, kjer so dedki kartali na ulici, trgovke so prodajale posušeno sadje in oreščke, hiške so bile majhne, nekje v bližini pa je zagotovo bil kakšen tempelj.

Raznolikost tega mesta me je prevzela. Prav tako njihov jezik, ki je bil precej bolj razumljiv od Pekinškega narečja. Šanghaj je mesto, kjer se je moja kitajščina ‘’odprla’’. Brez dvoma je k temu pripomogel seveda vsakodnevni dril na tečaju, a v drugem tednu sem brez strahu uspela komunicirati.

Kar se tiče Kitajcev ... Pozabite na to, da so majhni in zanesljivi. Po večini niso ne eno ne drugo. So pa izredno prijazni in gostoljubni; vendar nimajo pojma kaj je to zasebni prostor. Prav tako niso ne vem kaki žurerji - zabave so se razplamtele šele, ko smo v klub prišli mi.

Za konec bi vam rada dala en predlog - pojdite na Kitajsko. Pojdite tja z odprtimi očmi in brez predsodkov. Poskusite hrano na ulici brez strahu, zavijte v neturistične predele in poskusite se sporazumevati s Kitajci. Tako njihova dežela kot oni sami so nerazumljivi, a hudičevo zanimivi.

Naša spletna aplikacija uporablja piškotke. Piškotki so majhne datoteke, ki jih naložimo na vašo napravo, z namenom izboljšanja uporabniške izkušnje. Preberi več.